Poslednji Triglavski nosač

Janko Lipovec - Psnakov Janko

K Psnakovim sem se odpravila nekega lepega jesenskega popoldneva. Gostilna je bila kot po navadi polna, Janko me je kljub vsemu prijazno sprejel in se mi že na pragu opravičil, da bo občasno vstal od mize in postregel goste. Najprej mi je ponudil kavo. Ker večina gostilen, lokalov in kavarn streže kavo iz espresso mašine, me je nadvse presenetilo dejstvo, da mi je prinesel pravo turško kavo z domačim mlekom. »Posebnost naše gostilne je, da strežemo le turško kavo, saj te ne moti, kajne?«

 

Gostilna Pr' Psnak je gostilna z dolgoletno tradicijo. Danes jo vodita Janko in njegova žena, pri delu pomaga celotna družina. Janko je glavni pri strežbi, žena v kuhinji. Prej sta gostilno vodila Jankova mama in oče. Pred vojno  je bila gostilna urejena v nizki hiši poleg gospodarskega poslopja in gostilne Pr' Psnak. Ker stara mama ni dobila dovoljenja, da bi odprla gostilno na tem mestu, sta jo odprla v sosednji hiši. Po vojni ni bilo več problema z dovoljenji in njegova mama in oče sta odprla gostilno na tem mestu kjer stoji in obratuje še danes. Letnica 1756 na tramu hišo datira v 18. stoletje, najstarejši ohranjen dokument pa hišo omenja že v prvi polovici 17.  stoletja (1609). Na hiši sta dve freski Marije Višarske, ki sta romarjem dali vedeti, da so na  pravi poti proti Višarjem. Zgodovina Radovne in gostilne je upodobljena na domačem čebelnjaku, ki stoji nekaj metrov proč od gospodarskega poslopja. Jankov oče se je odločil, da bo z namenom ohranjanja izročila, zgodovine in običajev dal upodobiti na panje različne pomembno dogodke, ki so zaznamovali vas. Posebnost tega čebelnjaka je, da poslikane niso le panjske končnice kot je to v navadi, temveč celotni panji. Kaj vse pripovedujejo zgodbe panjev nam je Janko razkril v spodnjem videu.

Pr' Psnaku so se ukvarjali z mnogo dejavnostmi, ves čas so stremeli k samooskrbi, saj jim ob pogojih, ki so v dolini Radovne, drugega niti ni preostalo. Jankova mama, s katero sem se tudi pogovarjala, mi je povedala, da so v hlevu od vedno imeli nekje okoli 20 glav živine. Številnost živali je bila pogojena s količino sena, ki so ga nasekli na bližnjih travnikih. Travniki v Radovni so grbinasti, kar pomeni, da je bila košnja in kakršnokoli obdelovanje vedno zagonetno opravilo - po »robicljnih s koso noter in ven«, kasneje se jih je zravnalo, da se jih je lahko kosilo mehansko.

Pri hiši so bili od nekdaj tudi konje zato ni naključje, da so ravno Psnakovi eni izmed bolje poznanih oskrbovalcev Triglavskih koč. Z oskrbo s konji se je ukvarjal že Jankov oče, kasneje se mu je pridružil Janko. Pijačo in hrano je oče sprva nosil na hrbtu in oskrboval Triglavske koče, po letu 1950 s konji. Najprej s tremi, nato šestimi in kasneje, ko se je pridružil Janko tudi  s sedmimi konji naenkrat, vse dokler niso koč v visokem triglavskem pogorju pričeli oskrbovati s helikopterji.

 

Podobno kot je on prevzel znanje od svojega očeta, Janko svoje vnuke vpeljuje v gostinstvo. Večkrat na teden oz. kolikor vnukom čas dopušča saj imajo mnogo hobijev. Ena izmed vnukinj igra citre, druga harmoniko, spet tretji hodi na gimnastiko, vsi pomagajo v gostilni. Mogoče kdaj postrežejo kakšnega gosta kar daje gostilni poseben doprinos in jo naredi še bolj pristno. Janko je mnenja, da se mladi in stari premalo povezujejo. »Starejši gredo v dom, mlajši v vrtec in šolo, povezava med njimi je prekinjena. Potem pa k nam prihajajo raznorazni strokovnjaki iz tujine in nam predavajo stvari, ki so nam jih pripovedovali in nas o tem učili že naši (stari) starši.«

 

Na vprašanje, ali ceni, da se znanje prenaša iz roda v rok, dogovori: »Za vse stvari je fajn, če nas je več. Če je vse le na enem samem človeku je preveč, saj če ta gre nobeden ne ve kako naprej. Dobro je, da vsi čim več znamo, da drug drugega lahko nadomestimo. Kot primer navede kurjenje v kmečki peči. »Trudim se z vnuki, da bi jim posredoval čim več znanja.«

Preden je šel vnuk Anže prvič v osnovno šolo je že znal zakuriti v kmečki peči. Bistvo je, da zna in da ve kako se dela. Vnuki, hčerka in moja žena so skupaj pekli kruh v kmečki peči. Kasneje so mi vnuki razlagali kako je to potekalo. Sodelovali so vsi, eden je zakuril, drugi presejal moko, tretji zamesil testo in tako naprej. Vse pod nadzorom starejših. Babica je dajala navodila kako pripraviti testo.

Anže mi s ponosom pove, da najbolj uživa, ko pozimi atu pomaga pri pripravi tekaških poti na travniku nasproti njihove gostilne. Tudi dejstvo, da mora vstati zelo zgodaj in sicer ob šesti uri zjutraj, ko je zunaj še trda tema ga ne prepriča, da ne bi Janku priskočil na pomoč. »Ata mi je pripravil poseben plug, da lahko ko zapade sneg zjutraj, ko drugi še spijo v toplih posteljah napravim potke okoli gostilne in hleva« mi s hiti pripovedovat s posebnim žarom v očeh.

 

Psnakovi so zgled medgeneracijskega povezovanja. Babica vnuke uči pletenja nogavic, vnuki pa ji pomagajo pri uporabi mobilnega telefona. Vsak dan Natalija svojim hčerkama napiše seznam kaj je potrebno storiti, ko se vrneta iz šole. Najprej je seveda na vrsti domača naloga, potem morata v stroj naložiti umazano perilo in sveže opranega obesiti zunaj na zrak. Ob vsem tem se dekleti neznansko zabavata, turisti in obiskovalci pa ju z začudenjem opazujeta, ko zunaj obešata perilo.

 

 »Turisti se na poti proti Mojstrani dostikrat ustavijo in fotografirajo zunaj obešeno perilo. Njim je tuj ta način sušenja perila. Ko pa vidijo, da perilo obešata dve mali deklici so zelo začudeni« z nasmehom pove Natalija.

 

Še en zanimiv obred je pri tej hiši, ki ga zaradi vsakodnevnega hitenja ni zaslediti v prav veliko družinah. Skupaj, za eno mizo več generacij poje vsaj en obrok dnevno, po navadi večerjo. Med obedovanjem si pripovedujejo o poteku svojega dne in kujejo načrte za prihodnost. Natalija mi pove, da je to njihov običaj, ki so ga gojili že takrat, ko je bila ona še majhno dekletce. In zdaj želi to navado prenesti na svoje otroke, poleg vseh vrednot in znanj, ki jih je pridobila skozi življenje.

»Včasih to uspe, drugič malo manj. Časi se spreminjajo, a eno je ostalo isto vrednote. Če bo otrok lepo vprašal soseda, če sme mimo njihovega vrta v gozd, mu bo ta le-to dovolil. Če bo otrokom samoumevno, da se lahko gibajo po tuji zemlji, se bo odnos zelo hitro spremenil. Lepa beseda, lepo mesto najde in to želim posredovati svojim otrokom« pravi Natalija.

 

Ves čas pogovora so naokoli otroci, Jankovi vnuki in njihovi prijatelji. Ta petek so se dogovorili, da k Natalijini hčerki pridejo na obisk sošolke iz osnovne šole. Do poznega večera in teme so se lovili okoli hiše, pogovarjali in igrali. Opazila sem, da ne uporabljajo tehnologije v tolikšni meri kot njihovi sovrstniki. Prenosnih telefonov sploh opazila nisem. Zvečer, ko sem se poslavljala so mi povedali, da tehnologijo uporabljajo sebi v prid, da prav tako gledajo tv, otroci kakšno risanko, film ampak po mojih opažanjih je v primerjavi z drugimi družinami tega precej manj.

Z Jankom sva se pogovarjala o mnogo rečeh, tudi o odnosu sodobne družbe do gostinskega poklica. Moti ga, da se gostilne prikazuje kot prostor pijančevanje in ne kot prostor druženja. Včasih pogovor z birtom ali prijatelji ob vrčku piva pomaga, da stvari pogledaš iz drugega zornega kota in kar naenkrat spremeniš gledišče. Birti smo tudi psihologi in gostilne včasih v hecu primerjam s spovednicami, nas gostilničarje pa z duhovniki. »Vse kar se dogodi v gostilni, kar se sliši in kar je povedanega mora tudi pri nas ostati«.

Govorila sva tudi o raznolikosti priprave krapov, ki so njihov pomemben produkt poleg domačih izdelkov iz kolin (narezki, krvavice, pečenice itd.). Zanimivost naše Zgornjesavske doline je raznolika priprava krapov, ki je drugačna v vsaki vasi pa čeprav je med eno in drugo vasjo komajda 5 kilometrov.

 

Njihovi krapi so ajdovi s skuto in zabeljeni z ocvirki. Trgu so se prilagodili in ponudili vegetarijansko varianto krapov in ocvirke nadomestili z drobtinami. Ne preveč obširna ponudba z veliko tradicionalno pripravljenimi jedmi, domačimi suhomesnatimi izdelki gostilno Pr' Psnak dela unikatno. Poleg ambienta, osrednji prostor s kmečko pečjo in zraven še manjša kamra z dvema mizama daje res domač pridih in ko sem opazovala goste je bilo to tisto kar jih je prepričalo, da se bodo ponovno vrnili. Tudi odnos, sproščenost in Jankov unikaten smisel za pogostitev, ki ga dela pravega birta najbrž pripomore, da gostilna deluje že toliko let in to zelo uspešno!

 

 
Piškotki za analitiko
Ti se uporabljajo za beleženje analitike obsikanosti spletne strani in nam zagotavljajo podatke na podlagi katerih lahko zagotovimo boljšo uporabniško izkušnjo.
Piškotki za družabna omrežja
Piškotki potrebni za vtičnike za deljenje vsebin iz strani na socialna omrežja.
Piškotki za komunikacijo na strani
Piškotki omogočajo pirkaz, kontaktiranje in komunikacijo preko komunikacijskega vtičnika na strani.
Piškotki za oglaševanje
So namenjeni targetiranemu oglaševanju glede na pretekle uporabnikove aktvinosti na drugih straneh.
Kaj so piškotki?
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate z uporabo in beleženjem piškotkov.V redu Več o piškotkih