Čebelice, čebelice saj moje ste prijateljice!

Toni Zupančič, čebelar

»ČEBELICE, ČEBELICE SAJ MOJE STE PRIJATELJICE!«

 

Kdo ga ne bi prepoznal, ko se pelje po cesti. Terenec z nalepko satja, čebelicami in registrsko tablico BEE-TONI. Že veste o kom govorim? O Toniju Zupančiču, kuharju in hobi čebelarju iz Rateč. Toni je rojen Kranjčan in kot sam pravi, čebelari odkar pomni. Čebele so ga očarale že v osnovni šoli, ko je obiskoval čebelarski krožek. Takratni vodja čebelarskega krožka mu je, ker je videl kako je fantič zainteresiran za čebele, podaril manjši panj. Panj je odnesel domov, ga postavil na balkon v tretjem nadstropju bloka v blokovskem naselju Planina v Kranju in pričel s čebelarjenjem. Znanje o čebelarjenju je črpal iz knjig in predvsem od učitelja čebelarskega krožka. Učil pa se je predvsem na svojih napakah, ki jih kakopak na začetku ni bilo malo. Spominja se, da nad njegovim novim hobijem niso bili vsi tako navdušeni kot on.

 

»Čebele zelo slabo vidijo, vidijo le pet barv iz barvnega spektra, vedno sledijo vonju in matici« mi pove in zato se je pogosto dogajalo, da so zgrešile nadstropje bloka, kar seveda ni bilo povšeči tistim, ki so imeli stanovanja bodisi nad ali pod njihovim stanovanjem. Najprej je problem želel rešiti sam in iz lesa izdelal ogromen cvet ga pobarval ter postavil na balkon. Ampak tudi to ni bilo po godu sostanovalcem v bloku in so s peticijo otroka prisilili, da se je odpovedal svojim čebelam.

Panje, ki so se počasi že začeli množiti, je potem prestavil v enega izmed mestnih vrtičkov pa so mu jih na žalost med gradnjo krožišča delavci brezvestno uničili. Tako se je za precej let zaključilo njegovo ukvarjanje s čebelami. Na njih je praktično pozabil, razočaranje ob uničenju teh panjev je bilo res veliko. Poiskal si je drugačne, sosedom sprejemljivejše konjičke, leta so tekla. Vmes se je podobno kot nad čebelami navdušil nad kulinariko, se izšolal za kuharja in pričel z delom v enem izmed hotelov Kranjski Gori. V Kranjski Gori je spoznal tudi svojo življenjsko sopotnico Marjeto. Tako se je priženil v Rateče na domačijo njenih staršev. Nekega dne je med urejanjem okolice hiše in čiščenjem senika odkril čebelje panje. »Oči so se mi kar zasvetile, ko sem jih zagledal.«

 

Toni namreč ni vedel, da se je Marjetin stari oče ukvarjal s čebelarjenjem, toda v tistem trenutku, ko je zagledal panje se je obudila tista stara ljubezen do čebel in vsega kar je povezano z njimi in vedel je, da je to »znamenje iz nebes«.

»Takoj sem vedel, da je čas, da se ponovno pričnem ukvarjati z vzrejo čebel!«

 

Obnovil je stari čebelnjak, ki stoji pred njuno hišo v Ratečah, naselil nekaj družin in pričel z delom. Pri čebelarjenju mu je pomagal Marjetin oče. Zaradi bolezni mu je kmalu po začetku čebelarjenja umrlo večje število čebel. Razlog naj bi bil, po mnenju kolegov čebelarjev, v njegovi napaki in te besede so Tonija močno prizadele, zato je za nekaj časa ponovno opustil čebelarjenje. Vendar brez čebel ni zdržal prav dolgo. Zato se je odločil, da gre tokrat »na veliko!«

 

»Čebelarstvo niso samo čebele, je tudi druženje. Čebelarili bomo, da bomo dvignili čebelarjenje na malo višji nivo. Ogromno ljudi iz tujine pride k nam in mi jim potem vrnemo obisk, ko raziskujemo njihove kraje.« Ob mojem prvem obisku Marjete in Tonija je bila na organiziranem ogledu ravno skupina ameriških čebelarjev. Oglede pri čebelarjih po celotni Sloveniji organizira prav posebna organizacija, ki izvaža AŽ panje v Ameriko.

 

»Radi pridejo v Slovenijo, mi imamo čebelarstvo in vse v povezavi z njim na najvišji možni ravni«, pove Toni in doda, da »smo pionirji v Zgornjesavski dolini kar se tiče sprejemanja teh agencij in ostalih skupin. Odločili smo se, da bomo delovali potem principu. Torej smo odprti za javnost in vsak je pri nas več kot dobrodošel. Slovenija se promovira kot čebelarska dežela, bili smo pobudniki, da se 20. maj razglasi za svetovni dan čebel, ampak čebelarimo bolj vsak za sebe. Zato smo se uredili učno pot. Toni je tukaj poudaril, da so finančna sredstva darovali posamezniki, ki v čebelarskem turizmu vidijo potencial.


»Sprva sem si čebelarsko pot sicer zamislil malce drugače. Želel sem si, da bi čebelarska pot potekala med čebelarji v Zgornjesavski Dolini pa se na žalost ni izšlo. Želel sem prisostvovati pri razširitvi turistični ponudbi v naši destinaciji. Prišel sem na idejo, da bi uredili tako imenovano »medeno pot«, pripravil sem načrt za zemljevid in promocijo pa sem na žalost naletel na gluha ušesa.«

Tonija pa to ni ustavilo, zato danes turisti in domačini lahko občudujejo table v okolici njegovih čebelnjakov in se zaradi njih seznanijo s čebelami in čebelnjaki.

Ker se dokaj pogosto zgodi, da turisti ne vedo za čebele, ne poznajo njihovega poslanstva, niti čebelarjenja. Ker je bil projekt s postavitvijo čebelarske poti uspešno izpeljan, sta se odločila, da bosta pripravila še kakšnega. Idej namreč ne manjka. Trenutno urejata vse potrebno za pripravo prostora za apiterapijo. Za tiste, ki ne veste kaj apiterapija je, je to vrsta terapije, ki s pomočjo čebeljih panjev in pridelkov kot so med, propolis in matični mleček, krepi imunski sistem in ohranja zdravje. Začetki uporabe apiterapije segajo že v čas starih Egipčanov. Vdihovanje zraka iz čebeljih panjev nadvse ugodno vpliva na človekovo psihofizično počutje. Nekajurno bivanje v čebelnjaku z vdihavanjem aerosola (zrak, nasičen z eteričnimi vonjavami čebeljih družin) in pozitiven energetski naboj, ki ga uporabljamo v neposredni bližini čebelje družine, krepita imunski sistem, ugodno vplivata na obolenja dihal, zmanjšujeta stresno simptomatiko in izboljšujeta splošno počutje. Vse te informacije mi je Toni iztresel iz roke med razkazovanjem čebelnjaka v katerem pripravlja vse potrebno za izvajanje apiterapije. Poleg tega projekta si je zadal cilj, da bodo njegove čebelje družine bolj zdrave in bolj odporne na verojo (oblika čebeljega klopa), čebeljo gnilobo in na druge bolezni, zato bo nekaj panjev prenesel na nadmorsko višino okoli 1200 metrov. Letošnja pomlad je postregla z nadvse surovimi pogoji za čebele in čebelarje. Tonija je prevzel obup, saj se situacija do konca meseca maja ni dosti izboljšala. Na dan, ko sem obiskala njega in Marjeto je močno deževalo in termometer ni kazal več kot 9 stopinj Celzija. Skratka vreme je bolj kazalo na konec marca kot pa konec meseca maja.

»Čebelarji smo močno odvisni od vremenskih pogojev, pomembno je da opazujemo naravo saj moramo predvideti situacije, da čebele čim manj izpostavljamo stresnim situacijam. Vedno moram biti korak naprej, da jih na primer takrat, ko so v rojilnem razpoloženju razdelim po panjih, in se na ta način izognem nastanku rojev, nadomestim izgube in še dodatno razširim čebelje družine.«

»Čebelarstvo je cela znanost - čebelarska zveza Slovenije nam mesečno organizira brezplačna predavanja tako, da res lepo skrbijo za nas čebelarje. Pomagajo nam obnavljati teoretično znanje. Od nas pa je odvisno kako to teorijo spremenimo v prakso in kako jo prilagajamo naravnemu okolju oz. okolju v katerem čebelarimo.«

 

Glavnina dela s čebelami poteka spomladi in poleti. Jeseni pa jih je potrebno pripraviti na zimovanje, kar prinese tudi konkreten finančni strošek, saj morata kupiti tudi do ene tone sladkorja, da čebelam omogočita preživetje. Ob tem se spomni zgodbe, ki mu jo je pripovedoval starejši čebelar na enem izmed srečanj. Čebelar je namreč živel v obdobju, ko je bilo zaradi vojne ujme splošno pomanjkanje osnovnih dobrin, ki človeku omogočajo preživetje. Med njimi je bil seveda tudi sladkor in povedal mu je, da je njegov oče, ko je dobil sladkor, le tega namenil čebelam, kar je kot majhen otrok težko razumel. Toni pravi, da se v tej anekdoti dobro vidi romantiziran odnos slovenskega naroda do čebel in predanost čebelarjev čebelam.

Zelo rad sodeluje z različnimi skupinami. Za vrtčevske otroke organizira posebne oglede, za njih je nakupil posebna čebelarska oblačila, da lahko prisostvujejo delu s čebelami. Za njih je napravil tudi posebni ogledni panj, da otrokom lažje razloži delovanje čebel in jih poduči kako se pravilno ravna s čebelami. »Skratka idej mi ne zmanjka, ker veliko berem.« Žena vskoči »Rada potujeva. Kadar greva s hčerko na družinsko potovanje, vedno obiščemo lokalne čebelarje. Pomembno se mi namreč zdi, da se čebelarji med seboj podpiramo in si izmenjujemo koristne informacije. Lansko leto sva obiskala čebelarje na grškem otoku Kos, kjer je čebelarski turizem odlično organiziran.« Toni sicer pove, da gre dobesedno za masovno čebelarjenje - gospa je imela v lasti več kot 700 panjev, ampak tudi iz tega sta lahko potegnila nekaj dobrega in poučnega. Bila sta presenečena kako funkcionirajo čebelarji na otoku, saj panje namreč prevažajo med otoki z ladjami, pridelujejo pa timijanov med.

 

Posebna zgodba je o zgodba o panjskih končnicah, ki jih je Toni naročil pri umetnici iz lokalnega okolja, Alenki Peternel. Na njegovo željo je opravila pravo malo raziskavo zgodovine Rateč in na podlagi njenih izsledkov poslikala panjske končnice s prizori, ki prikazujejo tipično podobo te alpske vasice. Upodobila je vse od arhitekture, dogodkov, do prizorov iz vsakdanjega življenja itd. »To so v bistvu galerije na prostem,« doda. Poslikane panjske končnice so takorekoč avtohtoni kulturni element. Zanje velja, da so se kot eno od poglavij ljudske umetnosti, ustvarjene večinoma od in za pripadnike nižjih (kmečkih) družbenih plasti pojavile na delu slovenskega etničnega ozemlja po sredini 18. stoletja, doživele svoj razcvet v obdobju med letoma 1820 in 1880 ter spričo spremenjenih ekonomsko-socialnih in duhovnih razmer zamrle v začetku 20. stoletja.

 

Podobno je z zgodbo iz drugega čebelnjaka, ki prikazuje možakarja, ki v Rateški noši nosi čebele v kranjiču (vrsta panja) na košu v Tamar, kar so v preteklosti prakticirali v Ratečah in drugod po Gorenjskem v obdobju med 14. stoletjem in začetkom 20. stoletja.

»Čebelarstvo nama je terapija, čebele so namreč izredno čuječe in takoj začutijo, če je človek slabe volje ali nemiren. Zato se moraš pred rokovanjem s čebelami vedno notranje umiriti, saj so potem tudi čebele mirne in je z njimi lažje delat, manjša verjetnost je tudi, da bi te pičile.« Toni mimogrede navrže, da je mnogo čebelarjev zaradi razvitja alergije na čebelji pik prisiljeno prekiniti z vzrejo čebel. Marjeta doda, da za čebele pripravlja poseben medeni vrt, kjer bo zasadila medonosne rastline in bo tako pomagala čebelam.

 

Iz potovanj imata na posebni polički shranjene kozarčke medu, ki so značilni za tisto območje, torej iz Kosa timijanov med, iz Juga Italije med iz bergamotke itd. vedno kupita dva ali tri kozarčke; eden od teh je za v zbirko na tej polički preostale pa navadno postrežejo, ko v hišo pridejo gostje. Marjeta je tista, ki skrbi za polnjenje medu in pripravo pogostitve za skupine, ki ju obiščejo. Speče slastne medenjake, od lokalnega sirarja kupi sir iz kozjega mleka in ga ponudi v kombinaciji z medom in doma pečenim kruhom.

 

Zanimiva je anekdota, ki sta mi jo pripovedovala. Po obisku otročkov iz vrtca je k njima pristopila mamica in povedala, da je sine pripravil v svoji sobi »čebelnjak« in da si je čez glavo poveznil cedilo in se v igri pretvarjal, da je čebelar Toni in da skrbi za panje in jih pregleduje. Lepo je slišati, kako si otroci Tonija izberejo za zgled in kako svoje navdušenje nad čebelami prenaša na mlajše rodove. Nekajkrat je gostoval kot gostujoči predavatelj na osnovni šoli v Kranjski Gori, kjer je na posebej za poučevanje pripravljenih replikah AŽ-panjev otrokom predstavil delovanje čebel.

 

Nerad se sicer hvali, ker je skromen ampak zelo ponosno mi pove, da je njegov gozdni med prejel že mnogo nagrad (zlata, srebrna, bronasta priznanja, največ med njimi je kakopak zlatih), obenem mi zatrdita, da bosta delala dokler ne dosežeta tistega najvišjega priznanja in sicer naziv »šampion gozdni med«. Njegov ekskluzivni produkt je »Rateška strd« - strd je ena izmed starih besed za med in to ime sta z ženo Marjeto izbrala z namenom ohranjanja ljudskega izročila.

 

Z Marjeto imata izdelano strategijo in jasno določen cilj kaj si želita s svojo dejavnostjo doseči. Glavni cilj pa je seveda širjenje znanja in glasu o čebelarjenju doma in po svetu ter poučevanje mladih. Predvsem za mlade si želita, da bi se odločali za to plemenito dejavnost. Obenem si želita, da bi se ohranjala stoletna tradicija čebelarjenja v tem območju in ohranjala kulturna dediščina bodisi v obliki panjskih končnic, etiket medu, ki je dizajnirana z mnogo dediščinskimi elementi ali pa s poimenovanjem produktov.

Tokratno objavo bom zaključila z enim izmed slovenskih pregovorov o medu, ki sem ga zasledila med raziskovanjem po spletu, glasi pa se takole: »Dobra beseda je kot med: sladka za dušo in zdravilo za telo.«

Naj vam bo ta pregovor vodilo skozi poletje in sicer skozi življenje!

 

Za konec pa še nekaj zanimivosti o čebelah, ki mi jih je v času našega druženja zaupal Toni.

 

  1. Kranjska sivka je avtohtona slovenska čebela, njen »rojstni kraj« je Višnja Gora
  2. Latinsko ime Kranjske sivke je Apis mellifera carnica, poimenovali so je leta 1879 in letos praznuje 140 let
  3. V panju je več kot 60 000 čebel       
  4. Čebela mora za kilogram medu obiskati 4 milijone cvetov in preleteti štirikratno razdaljo okoli sveta
  5. Čebele zamahnejo s krili 11.400 krat na minuto kar jim daje značilen zvok pri letenju
  6. Čebele se med seboj prepoznavajo po oddajanju feromonov
  7. Najpogostejši panji v Sloveniji so t.i. AŽ panji, uporablja jih okoli 90% vseh slovenskih čebelarjev, poimenovani so po Antonu Žnidaršiču in so del slovenske kulturne dediščine
  8. Lahko bi rekli, da Kranjska sivka s svojimi lastnostmi stereotipno prikazuje slovenski narod, za katerega velja da je narod mirnih in marljivih ljudi
  9. V slovenski folklori obstaja več kot 30 pregovorov o čebelah, medu in čebelarjih
  10. Mihael Ambrožič, čebelar iz Mojstrane je po pomembnosti takoj za Antonom Janšo v Slovenskem prostoru

"Ko bo izginila čebela z obličja Zemlje, bo človek preživel le še štiri leta; saj ko ni več čebel, ni več opraševanja, ni več rastlin, ni več živali, ni več ljudi." Albert Einstein

 

 

Avtor naslovne fotografije in fotografij v fotogaleriji: Foto Vidmar.

 
Piškotki za analitiko
Ti se uporabljajo za beleženje analitike obsikanosti spletne strani in nam zagotavljajo podatke na podlagi katerih lahko zagotovimo boljšo uporabniško izkušnjo.
Piškotki za družabna omrežja
Piškotki potrebni za vtičnike za deljenje vsebin iz strani na socialna omrežja.
Piškotki za komunikacijo na strani
Piškotki omogočajo pirkaz, kontaktiranje in komunikacijo preko komunikacijskega vtičnika na strani.
Piškotki za oglaševanje
So namenjeni targetiranemu oglaševanju glede na pretekle uporabnikove aktvinosti na drugih straneh.
Kaj so piškotki?
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate z uporabo in beleženjem piškotkov.V redu Več o piškotkih