'Prčkarije' Franja Potočnika

Franjo Potočnik, hribolazec in ustvarjalec. 

PRČKARIJE FRANJA POTOČNIKA

 

Franjo Potočnik. Redkokdo ga pozna po imenu, vendar ko omenim, da je to starejši gospod iz Mojstrane, ki je slovenski rekorder v vzponih na Triglav, vsem hitro postane jasno o kom govorim.

Ampak Franjo ni zgolj hribolazec in ljubitelj gora. Pred prvim srečanjem sva se na kratko slišala po telefonu, na hitro sem mu razložila o naši kampanji #VsiSmoKranjskaGora in že dodobra navajen klicev in vabil za intervjuje, je seveda sprejel sodelovanje in že sva se dogovorila za datum najinega prvega srečanja. Za Franja Potočnika sem prvič slišala, tako kot večina Slovencev leta 2000. Mislila sem, da o njem vem veliko, saj sem si ogledala kar nekaj oddaj in prebrala mnogo člankov o njem in intervjuje z njim. Pa sem takoj, ko sem vstopila v njegov mini atelje na Ulici Jakoba Aljaža ugotovila, da o njem razen tega, da je slovenski rekorder o vzponih na najvišji slovenski vrh, pravzaprav ne vem prav veliko. Že po telefonu mi je razlagal o njegovih »prčkarijah«, kot je poimenoval svoje ustvarjanje. Ko sem se pripeljala pred njegovo hišo je sedel na klopci in popravljal vrtne škarje. Hitel mi je razlagat kako jih je razstavil in popravil. »S tem se rodiš in to nosiš v sebi celo življenje« je največkrat ponovljen stavek tekom najinega pogovora.

 

Franju v življenju ni bilo ravno z rožicami postlano. Rodil se je 22. oktobra 1935 na Dovjem. Bil je edinec, težaško delo na kmetiji ga je okrepilo. Odraščal je med drugo svetovno vojno, dobro se spominja tistih časov, ki da so bili težki in nesigurni. »Že kot otrok sem opazil stvari, ki jih drugi sovrstniki niso. Bil sem izredno bister in pogumen. Ničesar se nisem bal, vse sem poskusil, zanimalo me je mnogo reči«. Nekoč je med potjo na planino »na rovt« našel »paradajzarco«, italijansko ročno granato iz druge svetovne vojne, prinesel jo je domov in skril v grmovje ob hiši. K sreči so jo odkrili graničarji preden bi se v silni radovednosti odločil stvar razstaviti in preučiti sam. Vsi niso imeli te sreče, povedal mi je, da je nemalo otrok v času med in po vojni na ta način umrlo.

 

Vse življenje je športno aktiven, »bil sem 'cah' zaradi dela na kmetiji«. Predstavljajte si suhljatega mladeniča, ki po nekem čudnem naključju pride na zvezni trening zimskih priprav za alpske discipline v Kotljah na Koroškem. Desetdnevni trening, ki se zaključi z zvezno tekmo, ki odpira vrata v državno mladinsko reprezentanco. S starimi tekaškimi smučkami, čevlji, ki so komajda primerni za tek na smučeh, improvizirano okovje z dvema paščkoma…

»Nobeden se ni ozrl name, nisem imel nobene tehnike, najbrž so si mislili: »Ja, kdo je pa tega revčka tukaj gor poslal«!?

Na tej zvezni tekmi se je uvrstil na 5. mesto, premagal je nekatere fante, ki so imeli za seboj vrsto let treninga. Tako se je uvrstil v mladinsko državno reprezentanco za katero je tekmoval nekaj let. Dlje ni šlo, saj je obenem delal tudi na Javorniku v žičarni in doma na kmetiji. Nato je osemnajst let treniral mlade z namenom, da bi odkril »neodkrite talente« kot je bil on sam, a ni imel priložnosti. »Ne veš, koliko si sposoben, dokler ne poskusiš« je med pogovorom večkrat ponovil in če ti nekdo da priložnost obstaja možnost, da boš lažje razvil vse svoje potenciale. Poudari, da to niso bili le treningi, temveč je bil to celostno gledano pravi vzgojni proces. Če fantje niso upoštevali njegovih navodil ali pa če so imeli v šoli slabe ocene, se niso smeli udeleževati tekem.

 

Za 65. rojstni dan si je zadal poseben cilj. Pa ne z namenom dokazovanja temveč zato, ker je dobro za »telo in duha« in ker ga hoja v gore izpopolnjuje ter daje notranje zadovoljstvo. Ta poseben cilj je bil. eno celo leto delati samo in izključno kar ga veseli in v čemer uživa. Najprej je moral ugotoviti kaj točno to je. Ker Franja veseli mnogo reči. Dolgo časa je bila njegova največja strast fotografija, v zbirki ima na stotine fotografij. Pravi, da so črno-bele fotografije gora tiste najbolj pristne. Meglice, ki zastirajo skrivnosti, turobnost in hlad, ki jo s seboj prinašajo in misterioznost ob kateri ti zaledeni kri v žilah. Slikarstvo, kiparstvo, rezbarstvo - tudi to mu je blizu. Ko je izčrpal vse možnosti je naposled ugotovil, da ga v tistem trenutku najbolj veseli planinarjenje. Zato si je potihoma zadal zelo ambiciozen cilj – v letu 2000 n-krat na Triglav! Da bi številko osmislil se je lotil računanja. Seštevek njegovih let, let njegove žene, sina in obeh psov je skupaj navrgel številko 197, torej je zmanjkalo čisto malo. Poskusil je še nekaj variant a se ni izšlo. Zato se je odločil, da bo številka pač okrogla. Če letnici 2000 odvzamemo eno ničlo ven pride okrogla dvestotica. V sredini prestopnega leta je bila ta številka že dosežena!

 

Na vrh Triglava se je povzpel tudi, če so bili sunki vetra 80 km/h, večkrat je pospremil tudi pohodnike, ki se zaradi vetra niso upali povzpeti do vrha. Franjove izkušnje so jih pač prepričale, da so vzpon dokončali. Ob tem se spomni enega izmed svojih najtežjih vzponov na Triglav v življenju:

»Ležal sem na trebuhu, palice zagozdil v sneg in razširil noge, da me ni odneslo. Kot oreh debelo kamenje je frčalo po zraku. Po vseh štirih sem prilezel do kapelice. Sem si rekel, tam bo mirneje. In, puf, me je spet skoraj odneslo… planil sem noter – 216 km/h, me pričaka meteorolog!«

 

Ko je beseda nanesla na moje pohodniške izkušnje in dejstvo, da se kljub temu da pod Triglavom dobesedno živim, še nisem povzpela na Triglav, me je začel prepričevati, da vzpon na Triglav ob lepem vremenu ni nič težkega in da si lahko vzameš veliko časa. Ko sem mu rekla, da bi potrebovala cel dan je le zamahnil z roko. »Včasih sem srečeval vse možne ljudi, ki so se z različnih strani počasi vzpenjali na Kredarico. Nekoč sem od daleč zagledal dve pojavi, čudno in zelo počasi sta se pomikali proti vrhu, ko sem prišel bližje sem ugotovil, da se na Kredarico ob pomoči dveh proti vrhu vzpenja starejša slepa ženska.« Od leta 2000 in uspešno zaključenega projekta se je številka vzponov na Triglav povzpela na 888 (8.8.2009) in še naprej do veliko bolj okrogle tisočice.

 

FRANJOVI VZPONI NA TRIGLAV V ŠTEVILKAH

 

01.01.2000 - Prvič na pot; začetek akcije 200-krat na Triglav

23.06.2000 - 200

17.10.2000 - 300 (Franjev rojstni dan)

16.12.2000 - 366 

08.08.2009 - 888

23.10.2015 - 1000

15.11.2018 - 1053

 

Ob obeh mejnikih je bil posnet tudi krajši film. Ob treh osmicah se je na Triglav povzpel z 8 prijateljicami, 8 prijatelji iz 8 različnih občin in seštevek njihovih let je tvoril nič več in nič manj kot 888 let. Da, tako je to pri Franju, vsega kar se loti se loti stoodstotno, vsaka številka ima smisel in s seboj nosi neko zgodbo. Število vzponov trenutno tvori številko 1053, nazadnje se je na najvišjo slovensko goro po gamsje podal meseca novembra lanskega leta. Trenutno je zaradi zdravstvenih težav bolj ali manj doma. Kar pa ne pomeni, da Franjo miruje. Ko sem ga prvič klicala se mi je namreč oglasil v krošnji jablane, ki jo je obrezoval.

 

Franjev besedni zaklad je izredno bogat. Zatorej ni čudno, da je sodelavcem priskočil na pomoč in napisal marsikatero ljubezensko pismo za njihova dekleta. Njegov talent za pisanje in rimo so opazili tudi drugi in ga povabili k pisanju besedil za ansamble. Pisal je za Ptujski festival in Števerjan. Poleg tega talenta je med gradnjo hiše v Mojstrani odkril še enega in sicer za slikanje: »Zanimalo me je kaj se bo zgodilo, če bom zmešal dva različna odtenka«.

Tako so nastale zanimive slike najrazličnejših tonov barv, kompozicij in tehnik. Marsikatera slika je nastala skozi raziskovanje in iz čiste radovednosti kako se bo kakšna barva odzvala. Ustvarja z zidnimi in lesnimi barvami. Nikoli s slikarskimi barvami. Mnogi ga pregovarjajo, da svoja umetniška dela razstavi ali proda, ker so resnično inovativna, drugačna. Sam skromno pravi, da dela nove izume. In res je temu tako … ustvarja z najrazličnejših materialov, izumlja nove tehnike slikanja in mešanja barv.

Poleg tega, da slika tudi kipari in oblikuje najrazličnejše instalacije. Najbolj zanimiva je instalacija iz okostja krave, ki jo je na planini Rožca pokončal medved. Prebarval jo je v srebrno in postavil na podstavek ter s tem ustvaril kip v stilu totemov iz ameriškega severa. Če ne bi povedal zgodbe, ki se skriva za tem, ne bi nikoli ugotovila, da gledam v del nekdaj živečega bitja.

 

Njegovo življenje je močno povezano z gorami in naravo. »Ko sem prišel iz službe sem se preoblekel in šel golcvat, še leta 2000, ko sem 5-krat tedensko hodil na Triglav, sem se ob povratku ustavil v »gmajni« napravil nekaj kubičnih metrov drva in se ob 11. uri že vrnil nazaj v dolino. Soseda ni mogla verjeti svojim očem in ušesom«. Na Triglav in druge okoliške vršace se navadno odpravi v zgodnjih jutranjih urah, tako da je s svojimi prijatelji nemalokrat postal razlog za spluženo cesto v Krmo. »Ustanovili smo neformalno društvo Prijatelji Triglava. Sprva smo zbirali denar za plačilo pluženja, kasneje za urejanje gorskih poti, popravilo 'zajl' in podstavka na katerem od leta 1895 stoji Aljažev stolp.« V sklopu društva v katerem je bilo do pred kratkim včlanjenih 22 ljubiteljev pohodništva in gora, so organizirali čistilne akcije, menjavo strehe kapelice na Kredarici in druga vzdrževalna dela. Društvo sicer še obstoja, vendar je delovanje precej okrnjeno. »Zdaj je minilo že kar nekaj let odkar smo skupaj hodili v hribe«. Nekateri člani so umrli, spet drugim tako kot Franju zdravje tega ne dopušča, tretji so našli druge hobije.

 

Franjo še naprej 'prčkari' v svojem ateljeju na Aljaževi v Mojstrani. Pred kratkim je prišel na idejo, da bi organiziral posebno prireditev z naslovom »Prčkarije Franja Potočnika v besedi, sliki in fotografiji«. Zaenkrat še ni ničesar določeno, vendar sem prepričana, da bomo za Franjo Potočnika kljub njegovim štiriinosemdesetim križem, še slišali.

 

 

 

 

 

 

Citat uporabljen v video objavi izhaja iz knjige Franceta Voga, Mojstrana: Njen nastanek, razvoj in turizem (2007).

Avtor naslovne fotografije in fotografij v fotogaleriji: Foto Vidmar.

 
Piškotki za analitiko
Ti se uporabljajo za beleženje analitike obsikanosti spletne strani in nam zagotavljajo podatke na podlagi katerih lahko zagotovimo boljšo uporabniško izkušnjo.
Piškotki za družabna omrežja
Piškotki potrebni za vtičnike za deljenje vsebin iz strani na socialna omrežja.
Piškotki za komunikacijo na strani
Piškotki omogočajo pirkaz, kontaktiranje in komunikacijo preko komunikacijskega vtičnika na strani.
Piškotki za oglaševanje
So namenjeni targetiranemu oglaševanju glede na pretekle uporabnikove aktvinosti na drugih straneh.
Kaj so piškotki?
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate z uporabo in beleženjem piškotkov.V redu Več o piškotkih