Ustvarjalec Ledenega kraljestva iz Mlačce

PAVEL SKUMAVC, Ustvarjalec ledenega kraljestva iz Mlačce

S Pavlom Skumavcem sva se dobila v Mlačci v hiški, ker se ne rad dobiva v gostilnah oz. lokalih. Pravi, da se na sestankih, ki potekajo v lokalih ne da kaj pametnega dogovoriti, saj je v okolici preveč motilcev.

 

Pavel je od otroštva naprej živel na območju »Fabrke« v Mojstrani. V Fabrki so po večini prehodno živeli delavci, najprej pri Jozl'nu v pralnici, kasneje v Fabrki nato pa so si zgradili hiše v Mojstrani. Živeti v Fabrki je zaradi teh dejstev pričelo pridobivat negativno konotacijo. O Pavlovem otroštvu nisva govorila prav veliko »preživel sem ga in to je najpomembnejše, ni mi bilo lahko ampak mi je uspelo in vse preizkušnje so me utrdile«.

 

Najprej sva spregovorila o ornitologiji s katero se je ukvarjal kar nekaj let. Opazoval sem ptice, jih lovil v mreže, označil z obročkom in preučeval. Bil je član ornitološkega društva, bil je eden redkih, ki je imel dovoljenje za lov v TNP-ju. Dosegel je mnogo  dobrih rezultatov, še več v dolini Vrat je ujel ptico Laška konopeljščica, ki naj bi bila že na robu izumrtja, vendar so potem z njegovo pomočjo dokazali, da se je ta sorta ptice obdržala. Lovil je na različnih mestih po Vrtaški planini, Jelovici, Mežaklji in na območjih, kjer so selivke imele prelete. Nekaj časa so doma imeli sovo, ki mu je sedela na roki in je bila skoraj udomačena. Kasneje so jo odpeljali v ZOO v Ljubljani. Kasneje se je ukvarjal z preučevanjem in iskanjem mineralov, kamnin in fosilov ter geologijo. Pravi, da je v Triglavskem pogorju moč najti mnogo prečudovitih primerkov. Z iskanjem fosilov se je ukvarjal predvsem za to, da se je zamotil med vzponom na vršace, ker potem ni imel časa razmišljat o utrujenosti in bolečinah. Sodeloval je v različnimi šolami. V šoli 16. decembra Mojstrana hrani del njegove zbirke.

 

Proste dneve in trenutke je preživljal v soteski Mlačca, kjer je upravljal z zamrznjenim pobočjem soteske in uredil varovališča tako, da je nastal edinstven ledno-plezalni vrtec, kjer se prvič srečajo z ledom tečajniki iz cele Slovenije in tudi tujine, v previsih pa se varno kalijo mojstri lednega plezanja. Leta 2002 je z nekaj somišljeniki ustanovil Športno društvo lednih plezalcev Mlačca-Mojstrana .

 

Pavel se zelo rad šali - novinarjem iz Slovenije in sveta je povedal že marsikatero šalo a vendar tako zelo prepričljivo da so mu verjeli. Eno takih mi je hudomušno zaupal.

Nekoč je enemu izmed obiskovalcev soteske Mlačce smrtno resno dejal, da je med plezanjem po slapovih omahnil češki plezalec v globino in da ker ni bilo nikogar v bližini je le-ta zamrznil v skulpturo in da ga ker je postal tako lepa skulptura ni mislil uničevat, se bo že odtajal spomladi, ko bodo dovolj visoke temperature. Povedal mi je, da so še nekaj časa vse do konca sezone lednega plezanja obiskovalci radovedno hodili gledat tega čeha v zaledeneli obliki. Ta zgodba je potem, ko že dolgo ni bilo več ledu krožila med ljudmi.

 

Pri eni stvari pa je Pavel smrtno resen in sicer pri zaščiti pri plezanju, brez čelade in ostale opreme nimaš pri njem kaj početi. Pred leti so v Mlačci snemali film O Himalaji ali nekaj podobnega, seveda je vsem razložil pravila igre in obnašanja. Vendar so režiserji vztrajali, da novinarka – plezalka pleza s spuščenimi lasmi in brez čelade, a Pavel ni popustil. Čez nekaj ur potem, ko so se zaradi njegovega vztrajanja, da naj igralka nosi čelado, malce bolj mrko in grdo gledali se je zgodilo. Snemalec na vrhu stene je nehote odlomil del ledu in ta je priletel igralki s strani direktno na glavo. Le Pavletu in njegovi vztrajnosti se ima ta oseba zahvaliti, da je preživela.

 

Tudi sam se je znašel v situaciji, ki je ne bi privoščil nikomur. Med plezanjem se je obrnil in padel v znak direktno na trtico. Mukoma se je privlekel do doma na Fabrki, potem ga je začelo zmanjkovati, udi niso želeli sodelovati z glavo, zbudil in zavedel se je šele v bolnišnici. Po rehabilitaciji se je bil primoran odločiti:

» Zame sta obstajali le dve opciji, prva da se vržem čez balkon in druga da se pripravim, motiviram in se ponovno naučim hoditi.«

Ker ga je življenje utrdilo in je bil vajen borb vseh vrst se je odločil za drugo opcijo. Z vztrajnostjo bika mu je uspelo in naposled je ponovno shodil.

V soteski je spoznal mnogo znanih in pomembnih oseb, a redko katere izpostavi z imenom in priimkom. Spoznal se je tudi z našim, žal že pokojnim vrhunskim alpinistom Tomažem Humarjem. S Tomažem sta se spoznala, ko se je Tomaž v Mlačci pripravljal na vzpon na Daulagiri.

»Ko sem ga opazoval se mi je zdel nezemeljski, njegovi gibi, enotnost s steno so me naravnost fascinirali, plezalna vrv je bila bolj za okras«. Od tedaj sta postala izredno dobra prijatelja, še boljša kolega sta postala po tem, ko je Tomaž med gradnjo hiše vzvratno padel v odprtino za stopnice in si močno poškodoval obe nogi.

 

Ker je Pavel skozi dal podobno izkušnjo je vedel skozi kakšne muke in borbe je Tomaž primoran preiti in zato mu je stal ob strani. Obiskoval ga je v bolnišnici, skupaj je potem, ko so Tomažu postavili diagnozo kot je zapisano na spletni strani humar.com  »Zlom desne stegnenice in zdrobljena leva peta. Deset operacij. Življenje na nitki. In nato diagnoza: invalidski voziček do smrti« vztrajala in Tomaž je ponovno shodil. Skupaj sta jokala, kričala od bolečine in se veselila uspehov, ko se je ponovno vrnil v steno zaledenelega slapu Lucifer in jo uspešno preplezal. Kako dobra prijatelja sta bila s Tomažem kaže tudi dejstvo, da Tomažu v spomin vsako leto organizira Humarjev memorial-tekmovanje v lednem plezanju.

 

Po tem, ko se je poškodoval in okreval je po nesrečnem naključju izgubil službo. A Pavel se ni predal, v času po tem, ko se je rehabilitiral je prišel na idejo, da bi v območju nad Mlačco v eno izmed ledenih jam, ki jih je izoblikovala narava postavil jaslice. Ta ideja žal ni zaživela. Seveda se ni predal in zato je s prijateljem Andrejem Debeljakom organiziral jaslice, katere je želel, da so žive, da se premikajo, zato je vse režiral sam, kasneje pa režijo predal Nataši Cotman, ki še danes sodeluje pri pisanju scenarijev in režiji Živih jaslic v ledu. Kot druga režiserka se je kaj kmalu pričela preizkušati tudi njegova hči Elizabeta Skumavc. Žive jaslice v ledu bodo letos organizirane že 18. zapored. Sam dogodek je rastel iz leta v leto. Dobrih pet let nazaj se mu je pridružilo še Ledeno kraljestvo, ki je zraslo na območju travnika in gozda in služi kot dodaten ambient. Pavel kakšne dva meseca letno dobesedno preživi v ledu. Ponoči usmerja cevi in ustvarja čudovite ledene skulpture, med letom iz lesa in drugih odpadnih materialov oblikuje nove skulpture, hiške in ustvarja vedno nove pripomočke in svetila. Prve luči je sam izdelala iz vrat pralnega stroja in le-te so še danes v uporabi. Zadnjih nekaj dni pred začetkom predstav spi le nekaj ur in še to čez dan. Ponoči na dvajset minut preverja šobe in stojala z vodo. Temu poslanstvu je resnično predan in praktično živi za ta dogodek.

 

 »V ledenem kraljestvu moraš biti vse. Od varilca, mizarja, tesarja in električarja!«, pravi.
Kolikokrat ga je stresla elektrika je prenehal šteti, vendar ga nič ne ustavi. Ustvarja naprej. Pravi, da z naravo se je veliko lažje boriti kot s človekom.

In letos bo kot izgleda bil poseben boj, saj se temperature nočejo in nočejo spustiti na primerno nižino, da bi ponovno lahko pričel ustvarjat skulpture iz ledu in kuliso veličastnih 25-metrskih ledenih slapov, ki bodo v svojem objem letos sprejeli 19 igralcev božične zgodbe ujete v led.

 

Vabljeni na predstave med 25. in 30. 12. ob 16., 17. in 18.uri. 

 

 

Piškotki za analitiko
Ti se uporabljajo za beleženje analitike obsikanosti spletne strani in nam zagotavljajo podatke na podlagi katerih lahko zagotovimo boljšo uporabniško izkušnjo.
Piškotki za družabna omrežja
Piškotki potrebni za vtičnike za deljenje vsebin iz strani na socialna omrežja.
Piškotki za komunikacijo na strani
Piškotki omogočajo pirkaz, kontaktiranje in komunikacijo preko komunikacijskega vtičnika na strani.
Piškotki za oglaševanje
So namenjeni targetiranemu oglaševanju glede na pretekle uporabnikove aktvinosti na drugih straneh.
Kaj so piškotki?
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate z uporabo in beleženjem piškotkov.V redu Več o piškotkih